Zrcalna terapija je postopek za zdravljenje pacientov s prizadeto eno stranjo telesa. Pri konvencionalni terapiji se pri tem postopku pred telesom na sredini postavi zrcalo, tako da pacient vidi zdravo okončino in zrcalno sliko zdrave okončine. Nato se zdrava okončina izpostavi tipnim dražljajem ali pa jo pacient premika z namenom prenesti impulz na prizadeto okončino.
Zgodovina zrcalne terapije
Metodo je leta 1996 izumil Vilayanur S. Ramachandran skupaj s sodelavci [1] in jo uporabil za spodbujanje občutenj v fantomskih udih prek vizualnih dražljajev. Že v tej prvi študiji se je pokazalo, da je občutenja z zdrave roke mogoče prenesti na zrcaljeno fantomsko roko in s tem na prizadeto roko. Tako so lahko nekateri pacienti svojo zakrčeno fantomsko roko s pomočjo vizualnega prikaza zdrave roke v zrcalu sprostili. Poleg tega je eden od pacientov po skupno treh urah vadbe z zrcalom, porazdeljene na tri tedne, uspel znova premakniti prste svoje prej paralizirane fantomske roke.
Zrcalna terapija pri fantomskih bolečinah
Ti izjemni uspehi so tlakovali pot za uporabo zrcala pri terapiji pacientov, ki trpijo za fantomskimi bolečinami in kažejo znake paralize po možganski kapi. Rezultati so pokazali, da so se možgani sposobni dinamično in interaktivno prilagajati novim okoliščinam in se tudi pri odraslih ljudeh na novo učiti veščin. Opozorilo se je tudi, da to prinaša potrebo po ponovnem premisleku prej uveljavljenega mnenja, da so možgani zasnovani hierarhično in modularno. To je bil prvi korak v smeri raziskovanja nevroplastičnosti možganov.
V nadaljnjih študijah so z metodami slikanja merili možgansko aktivnost med zrcalno terapijo in ugotovili, da zrcaljenje gibov vodi do aktivacije nasprotne možganske hemisfere (kontralateralne hemisfere) [2].
Kako deluje zrcalna terapija?
Zrcalna slika tako povzroči stimulacijo možganskih predelov, ki so odgovorni za zaznavanje in premikanje določenih področij telesa, na primer zgornjih okončin. Na ta način se spodbuja plastičnost možganov z namenom gradnje novih povezav, s čimer se lahko vzpostavi nova slika telesa [3]. Med drugim se aktivira tudi funkcija zrcalnih nevronov. Gre za živčne celice, ki pri opazovanju giba kažejo enake vzorce aktivnosti kot pri sami izvedbi giba. Aktivnost možganov je pri zrcalni terapiji, se pravi pri opazovanju giba, manjša kot pri dejanski izvedbi giba. To je koristno, saj so posledično v manjši meri aktivirani tudi bolečinski dražljaji in se je mogoče novih gibalnih vzorcev naučiti brez hudih bolečin [3].
Zrcalna terapija je več let trajajoč pristop pri različnih indikacijah, kot sta neglect in hemipareza (Dascal et al. 2018) in se je že uspešno uporabljala predvsem pri naslednjih kliničnih slikah [3]:
- kompleksni regionalni bolečinski sindrom,
- fantomska bolečina,
- možganska kap,
- Parkinsonova bolezen,
- multipla skleroza.
Učinkovitost tega terapevtskega pristopa so dokazale številne študije, ki poročajo o pomembnih izboljšavah delovanja zgornjih okončin in poklicnih zmožnosti (Bondoc et al. 2020; Thieme et al. 2018). Premestitev tega uveljavljenega terapevtskega pristopa v okolje navidezne resničnosti dokazano prinese podobne izboljšave.
Integracija terapije, temelječe na navidezni resničnosti, predstavlja obetavno in dostopno novo orodje pri motorični rehabilitaciji in obravnavi bolečin (Giroux et al. 2018).
Vaje zrcalne terapije s sistemom CUREO
CUREO s pomočjo zrcalne terapije z navidezno resničnostjo nudi zelo dobro možnost pomagati ljudem s prizadeto eno stranjo telesa. Potopitev v navidezni svet prek avatarja prinese dodaten pozitiven učinek. Poleg tega se lahko pacient v svetu navidezne resničnosti prosto premika po prostoru in se ozira kamorkoli, ne da bi ga omejevalo dejansko ogledalo. Zrcalno terapijo je mogoče v vseh modulih in igrah vključiti in uporabiti brez večjega truda samo s pritiskom na gumb, kar pomeni izjemen časovni prihranek za terapevta.
Različni načini zrcalne terapije
CUREO omogoča tri različne načine uporabe zrcalne terapije. V običajnem igralnem načinu se aktivna, zdrava roka zrcali čez sredinsko os. To pomeni: Ko pacient dvigne aktivno roko (na prikazanem primeru levo), dvigne avatar v navidezni resničnosti tako levo kot desno roko. Ko gre levica levo navzgor, se premakne tudi desnica desno navzgor.
V sočasnostnem igralnem načinu je neaktivna roka vedno vizualizirana približno 30 cm stran od aktivne roke. Zrcaljenje v klasičnem pomenu ne poteka. Kljub temu gre druga roka vizualno zraven. To omogoči učinek zrcalne terapije, ne da bi moral pacient izvesti kognitivno zahteven premislek, in tako lahko tudi druge programe, na primer “Meteor“, opravi z obema rokama. V tem načinu lahko torej z eno aktivno roko upravlja obe navidezni roki.
Obrnjen igralni način zna hitro postati kompleksen in kognitivno zahteven, saj je v njem mogoče premikati obe roki hkrati in se potem ti gibi v navideznem prikazu zrcalno prenašajo na nasprotno roko. To pomeni, da prava, leva roka v zrcaljenem gibu vodi navidezno, desno roko, in obratno.
[1] http://cbc.ucsd.edu/pdf/Synsth_Phant_Lmb_P_Roy_Soc.pdf aufgerufen: 26.08.2021
[2] http://www.spiegeltherapie.de/index.php/template aufgerufen: 26.08.2021
[3] https://www.schmerzgesellschaft.de/patienteninformationen/ergaenzende-verfahren/spiegeltherapie aufgerufen: 26.08.2021
